Romski Informacijski center Anglunipe

Mednarodni dan spomina na holokavst

24. januar 2015

"Spomin nosi ne le spoznanje, ampak tudi odgovornost. Odgovornost nikoli ne biti sokrivi skozi tišino ali neukrepanje", je poudarila direktorica Amnesty International Slovenija Nataša Posel, slavnostna govornica na proslavi ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta. Ta je sicer 27. januarja, to je dan, ko je bilo leta 1945 osvobojeno največje koncentracijsko taborišče Auschwitz Birkenau.

Osrednjo proslavo, ki je 24. januarja potekala v Centru urbane kulture v kinu Šiška, je v soorganiziaciji koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri Zvezi združenj borcev za vrednoste NOB Slovenije pripravila TV Medvode. Slovesnosti sta se udeležila tudi predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in Janez Stanovnik, častni predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije.

Govor Nataše Posel v celoti:

Spoštovani gospod predsednik republike, spoštovane taboriščnice in taboriščniki in vsi, ki ste se danes prišli poklonit spominu žrtvam holokavsta,

naj se najprej organizatorjem zahvalim za povabilo, da vam na današnji slovesnosti spregovorim. Zame osebno in za Amnesty International Slovenije štejem to kot veliko čast.

Holokavst - šo'ah pojmujemo kot »najhujši zločin v človeški zgodovini«. A ni besed, s katerimi bi primerno opisali okrutnost in nečlovečnosti nad Judi, Romi in Sinti, Slovani, homoseksualci, hendikepiranimi – zgolj zaradi njihove etnične pripadnosti, vere ali osebne identitete.

Dan spomina na žrtve holokavsta obeležujemo na obletnico osvoboditve Auschwitza 27. januarja 1945, 70 let nazaj. Med približno tisočimi nacističnimi taborišči je bil Auschwitz ne samo največje, ampak tudi najbolj grozljivo po množičnem uničevanju ljudi. Bil je »tovarna smrti«: neposredno ali posredno je bilo tam uničenih preko 4 milijone življenj. Po nepopolnih podatkih je bilo tja deportiranih tudi 2342 zapornikov iz Slovenije; od teh jih je 1331 umrlo.

Groza Auschwitza pa ni bila le v tehnologiji in logistiki množičnega uničenja, ampak v tistih, ki so dovolili, da je zlo vzcvetelo. Auschwitz je bil izraz ideologije, ki se je lahko uresničila, ker so jo podpirali zakoni, vlade, institucije, industrija in mnogi navadni ljudje.

Veliko podatkov je danes znanih, veliko vemo ali lahko izvemo. Verjamem pa, da si tudi ob vsem vedenju, poslušanju pričevanj, ne moremo predstavljati na eni strani trpljenja vseh, ki jih je vojna doletela na njihovih domovih, pognala v boj, izgnanstvo in begunstvo, v zapore in koncentracijska taborišča, in na drugi strani njihovega poguma in moči. Danes naš spomin in poklon velja vsem njim.

Viktor E. Frankl je v svoji knjigi o preživetju v Auschwitzu zapisal: “Tako ali tako – nekoč pride za osvobojenega dan, ko občuti nekaj nenavadnega ob misli na celotno doživetje koncentracijskega taborišča: sam ne zmore razumeti, kako je mogel prenesti vse tisto, kar je taboriščno življenje zahtevalo od njega.«

Vsi mi, ki nam te izkušnje ostajajo prihranjene, zmoremo še toliko manj doumeti moč, ki ste jo interniranci in interniranke premogli. Kot je bil nezlomljiv vaš duh, je neizmerno naše spoštovanje in naša hvaležnost: za preživetje, in za trdnost vrednot, ki ste jih za vedno vpeli v duh naroda in države: enotnost, solidarnost, odločenost, pogum.

Kot beremo iz zapisov preživelih, sta bila solidarnost in tovarištvo tista, ki sta omogočala vsakodnevno preživetje. Pa tudi tista, ki sta dajala upanje. Celo delitev receptov za spopadanje z lakoto je bila ena taka praksa, ki je zaradi močnega psihološkega učinka presegala zgolj praktičen pomen: potrjevala je predanost volji do življenja in pričakovanju, da prihodnost bo. Drugo tako obliko solidarnosti so nekateri poimenovali odnos »taboriščnih sester« - odnos neformalne »vzajemne pomoči«, podpore in solidarnosti med ženskami.

Pa vendar so bile razmere tolikokrat močnejše od življenja. Približno 600 žensk, mater se je junija 1944 moralo odločiti, vedoč da bodo njihovi otroci zagotovo poslani v smrt: ali se javiti za delovno silo in tako preživeti ali pa ostati z otroki in tako zanesljivo življenje končati z njimi. Le dve materi sta se odločili rešiti lastna življenja, preostale so ostale s svojimi otroki. 

Nikoli ne smemo pozabiti, kaj smo videli in slišali. Ampak spomin nosi ne le spoznanje, ampak tudi odgovornost. Odgovornost nikoli ne biti sokrivi skozi tišino ali neukrepanje. 

Po koncu druge svetovne vojne je svet strnil svoj glas v Nikoli več!

Ustanovitev organizacije Združenih narodov takoj po koncu druge svetovne vojne leta 1945 in hiter sprejem Splošne deklaracije človekovih pravic leta 1948 sta rezultat neposredne želje in zaveze prihodnje rodove obvarovati pred strahotami vojne, ohranjati mir in varnost in sleherni osebi priznati pravice, ki so univerzalne in neodtuljive, sleherni osebi zaščititi njeno dostojanstvo. Danes človekove pravice varujejo močni mehanizmi mednarodnega prava, sodišč in teles. Najbolj impresivna regionalna mašinerija človekovih pravic je prav na območju, ki je bilo prizorišče holokavsta: v mislih imam Evropsko konvencijo za človekove pravice, Evropsko sodišče za človekove pravice in Svet Evrope.  

To so dosežki, na katere moramo biti ponosni. Ampak sporočilo, ki ga Nikoli več! nosi, je to, da ne sme biti prostora za samozadovoljnost. Ne sme biti prostora za gledati stran in ne sme biti prostora za neukrepati. Pa vendar nam povojna zgodovina in tudi sedanjost kažeta drugačno sliko: nismo zmogli preprečiti Ruande ali Srebrenice, Darfurja ali Sirije; število beguncev v svetu je preseglo 50 milijonov – kar je nov žalostni vrh po drugi svetovni vojni. Poboje militantne skupine Boko Haram zgolj nemočno spremljamo in čaka nas nova preizkušnja odziva na napade na Charlie Hebdo.

Tudi Slovenija zmore narediti več. 70 let po porajmosu, sistemtičnem iztrebljanjem Romov, živijo številni Romi v Sloveniji še vedno v getih – kako drugače naj imenujem naselja, ločena od neromskih, brez povezav z javnim prevozom, v številnih primerih brez vode in elektrike. Tudi prav tam, kjer so jim zemljišča 60 let nazaj dodelile prav občine same. Gre za odrekanje človekovega dostojanstva, ki ne sodi v dediščino zaveze po Nikoli več!. Prav tako kot spodkopavanje pravic delavcev ali sprejetost revščine kot neogibnega dela sodobne družbe: reševanje – ali morda zgolj vzdrževanje revščine? - prepuščamo in prelagamo na pleča solidarnosti ljudi skozi humanitarne organizacije in projekte in ne naslavljamo dejstva, da je njeno izkorenitev potrebno nasloviti s širšimi sistemskimi ukrepi in političnimi odločitvami.

Danes nam ni več treba zastaviti življenja, da živimo svobodni in po svojih načelih. Še vedno pa je potreben pogum in potrebna je moč. In potrebno je vzeti stvari osebno tudi kadar ne gre za nas same.

Prav k temu stremimo in vzpodbujamo tudi v Amnesty International. Naša vizija je svet, v katerem vsakdo uživa vse človekove pravice. V Sloveniji že 27. leto s člani in aktivisti izobražujemo in osveščamo o pomenu človekovih pravic in s sistematičnimi mednarodnimi kampanjami nasprotujemo njihovim kršitvam: za izpustitev zapornikov vesti, za pravice beguncev in migranov, za popravo krivic izbrisanim, proti diskriminaciji, proti smrtni kazni in nasilju nad ženskami. Dejanja posameznikov štejejo; ustvarjajo mednarodni pritisk, vplivajo na odločevalce in ohranjajo upanje, kjer je upanje skorajda edino, kar je ostalo. 

Naj zaključim z nadaljevanjem, in zaključkom Franklovega citata o občutenjih osvobojenega taboriščnika:

»In če je prišlo v njegovem življenju do dneva – do dneva svobode -, ko se mu je zdelo vse le kot lepe sanje, potem pride tudi do dneva, ko se mu zdi vse, kar je doživel v koncentracijskem taborišču, le še kot hude sanje. To doživetje človeka, ki se je vrnil domov, pa okrona občutje, da se mu po vsem, kar je pretrpel, ni treba več ničesar bati na svetu – razen svojega Boga.« 

Vsem nam, ki - po svojih močeh – delamo, da bi svet bil boljši, želim, da bi znali zajemati iz vaše dediščine solidarnosti in poguma.

Hvala vam. 

**

Pozdravni nagovor sta imela Dejan Crnek, podžupan Mestne občine Ljubljana, ki je spomnil na danes skoraj pozabljene vrednote, ki so jih zaporniki, kljub temu, da so bili razčlovečeni še imeli: »prijateljstvo, pomoč drugemu, želja, da drugemu uspe, četudi meni ne bo.« in Janez Alič, predsednik Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri ZZB za vrednote NOB. Janez Alič je ob priložnosti spomnil na vse žrtve druge svetovne vojne in pozval k prenehanju delitve na leve in desne, ter k prenehanju poskusov spreminjanja zgodovine. Zaključil je z citiranimi besedami Janeza Stanovnika o spravi, oziroma poravnavi: »Do sprave bomo prišli le tako, da bomo izprašali svojo lastno vest in pogledali resnici v oči. Oprati se je treba maščevalnosti in sovražnosti, greha in sramote.«

»Spominjanje na žrtve holokavsta je dolžnost vsakega posameznika, saj je le z močnim zavedanjem možno preprečiti grozodejstva tudi v prihodnosti,« je dejal tudi Haris Tahirović, predsednik Zveze romskih skupnosti Slovenije Umbrella – Dežnik.

Da se ne sme to nikoli več ponoviti, pa so besede Borisa Čerina, člana upravnega odbora Judovske skupnosti Sloveniji: »Kje se rojevajo zametki iz katerih se zlo razplamti v take, človeku težko razumljive, razsežnosti? Kaj lahko sproži tako grozljivo morijo? Misli se marsikomu nemočno ustavijo ob tem vprašanju. In tu se v nas poraja želja, naša prošnja: naj nam spomin na vse žrtve da moč, da se zoprestavimo, ne samo pohodu zla, ampak vsemu, kar omogoča njegovo nastajanje in rast

Scenaristka Silvana Knok je sodelovala z Judovsko skupnostjo v Sloveniji in Zvezo romskih skupnosti Umbrella – dežnik in v prireditev vključila predstavnike skupin, ki so v času holokavsta imeli največ žrtev; Jude, Rome in Sinte. Rdeča nit prireditve je bil opomnik na grozote v taboriščih s citati taboriščnikov, z upanjem, da bo jutrišnji dan drugačen, ker se to ne sme več nikdar ponoviti. Nastopali so voditelj Matej Ulčar, KUD Smlednik, Glasbena šola Ljubljana Moste – Polje z godalnim orkestrom in zborom pevk, Zavod Baletna šola Stevens, Kvartet klarinetov GLV, Darko Nikolovski, Polona Vetrih, Janez Dovč in Romsko društvo Ređina.