Romski Informacijski center Anglunipe

Kopija je enaka originalu

Fotografska razstava
Slovenski etnografski muzej (upravna hiša), 8. - 22. april 2014

Razstava avtorjev Jake Gasarja, Harisa Tahirovića in mladih iz različnih narodnostnih skupnosti prikazuje utrinke človeškega vsakdana, v katerem med načinom in kulturo življenja Romov in pripadniki drugih narodov/narodnosti ni tako bistvenih razlik, kot se nam morda zdi na prvi pogled.

Romski informacijski in znanstveno-raziskovalni center Anglunipe v sodelovanju s SEM.

Kopija je enaka originalu, Ljubljana, 2014.

Foto: Jaka Gasar.

×

1 / 3

Ljudje si priložnostno zastavljamo vprašanja, kdo smo, od kod prihajamo, kaj smo, kaj bi hoteli biti, kaj bi radi počeli, kaj bi radi imeli in številna druga vsakokratnega obdobje pomembna življenjska vprašanja. Smo morda KOPIJA, smo edinstveni ORIGINAL?

Odgovori na ta in podobna vprašanja so po eni strani preprosti in na drugi pa zahtevni, v vsakokratnih danih razmerah tudi prezahtevni, in večplastno kompleksni, odvisni od osebne zavzetosti, vzajemnih prizadevanj posameznika ter ožje in širše družbene skupnosti, družine, naroda ali narodne skupnosti, države in mednarodne skupnosti. A vendar se stekajo v osebo, Človeka, ki se s ponosom zaveda svoje identitete ter svojega prirojenega dostojanstva in svobode.

V življenju oziroma na življenjski poti slehernega subjekta se s svojimi učinki v dobrem in slabem prepletajo preteklost, sedanjost in prihodnost v dobrem in slabem. Ker se v nas prepletajo značilnosti genskih skrivnosti ter vplivi ožje in širše družbe, kulture in naravnega okolja, smo si ljudje drug drugemu podobni – domnevno KOPIJA, a hkrati zaradi teh značilnosti in vplivov edinstven izvirnik – ORIGINAL. Kakšen bo naš odziv na to prepletanje, ki ga zaznamujejo okoliščine, na katere ne moremo pomembno vplivati, je prvenstveno odvisno od tega subjekta samega, njegovih iskrenih prizadevanj, odločnosti in nenehne vztrajnosti, katerih plodovi so pomembno odvisni od tega - kakšna setev, takšna žetev. Vse to je slovenski literat Tone Pavček v svoji pesnitvi z naslovom Popotnik slikovito ubesedil: »Ko hodiš, pojdi vedno do konca. (…) A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi vnovič in zopet in znova.«

Organizacija združenih narodov je po grozotah v preteklosti in s spoznanji sedanjosti ter za boljšo bodočnost leta 1948 sprejela Splošno deklaracijo človekovih pravic, almo mater človekoljubnih prizadevanj, spoštovanja človekovih pravic, temeljnih svoboščin in neprenosljivih odgovornosti slehernega subjekta človeške družbe, zapisanih v številnih mednarodnopravnih aktih ter ustavah in zakonih. V Splošni deklaraciji človekovih pravic so zapisali, da je vsakdo upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin, ki jih razglaša Deklaracija, ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino. A hkrati so zapisali, da v povezavi s temi okoliščinami ni dopustno nikakršno razlikovanje, neenakopravna obravnava ali katerakoli vrsta in oblika diskriminacije ne glede na politično ali pravno ureditev ali mednarodni položaj dežele ali ozemlja, ki mu kdo pripada.

Vsakdo ima dolžnosti do skupnosti, v kateri je edino lahko svoboden, in pravico do popolnega razvoja njegove osebnosti. Pri izvajanju svojih pravic in svoboščin je vsakdo podvržen samo takšnim omejitvam, ki so določene z zakonom, katerih izključni namen je zavarovati obvezno priznanje in spoštovanje pravic in svoboščin drugih ter izpolnjevanje pravičnih zahtev morale, javnega reda in splošne blaginje v demokratični družbi.

Nobena oblika, obseg in vrsta moči ter nobena teorija večvrednosti, niti kakršnakoli družbena kriza, s katero se pri nas in v svetu aktualno soočamo, ne more in ne sme biti opravičilo, razlog in povod za kakršnokoli omalovaževanje drug drugega, zanemarjanje kulture spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kakor tudi opuščanja odgovornosti spoštovanja vzajemnega dostojanstva in svobode. Z besedami kitajskega pregovora bi to lahko popisali, da ti ni potrebno ugasniti luči drugega, da bi tvoja bolje svetila.

Z razstavo angažirane dokumentarne fotografije Kopija je enaka originalu, avtorjev Jake Gasarja, Harisa Tahirovića in mladih različnih narodnostnih skupnosti prikazujemo utrinke človeškega vsakdana, v katerem med načinom in kulturo življenja Romov in pripadniki drugih narodov/narodnosti ni tako bistvenih razlik, kot se nam morda zdi na prvi pogled. Ljudje različnih narodnosti in kultur kjerkoli po svetu se v življenju soočamo s podobnimi problemi in preizkušnjami. Imamo podobne potrebe, ki pa imajo različno zunanjo pojavnost. V vsakem izmed nas je nekaj temnopoltega, izročil različnih veroizpovedi in kultur, romskega, balkanskega, azijskega … Vsakdo se lahko kadarkoli znajde pod ozvezdjem osebnega zadovoljstva in vsakdo v življenjskih težavah, si jih želi in hrepeni ustvarjalno razrešiti. Poudarjanje zgolj zunanje pojavnosti posameznika ali skupnosti vse prevečkrat vodi v poudarjanje drugačnosti ali celo diskriminacijo, namesto, da bi ljudje iskali podobnosti in skupne točke ter na ta način povečevali tolerantnost, sožitje in sodelovanje.

Negovanje kulture spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin slehernega ter z njimi neločljivo povezano udejanjanje dolžnosti in odgovornosti do sočloveka in skupnosti je nenehna skrb vsakega in vseh v skupnosti, v kateri smo drug drugemu prijatelji in delujemo kot bratje.