)
Dober večer in dobrodošli v Tedniku. Morda pa bodo nocojšnje zgodbe po vročem dnevu dobra osvežitev, zato kar preletimo, kaj vas čaka tokrat. Najprej bomo predstavili novo družino v stiski in zbirali pomoč za mati samohranilko z dvema otrokoma. Šli smo po sledi namere ljubljanskega župana, ki naj bi sredi Barja kot v geto naselil posebne skupnosti od Romov do črnograditeljev... In njegove odločitve, da pravne posle mesta in javnih podjetij ter zavodov opravljajo samo 3 izbrani odvetniki in 3 notarji. Je to korupcija? Ob koncu pa še o hrvaški dvoličnosti, ko gre za rušenje tudi slovenskih počitniških hiš na Hrvaškem.
)
Zgodba družine Kuzman je pretresljiva in ob njej se lahko vprašamo, kje je posluh odgovornih za stisko ljudi. Mama Irma je samohranilka z dvema otrokoma. Mlajši, star 18 let, pred kamero ni želel, starejši, 21- letni Klemen, pa je otrok s posebnimi potrebami. Živijo v socialnem stanovanju v drugem nadstropju in Irma, tudi sama invalidka, mora Klemna nositi na hrbtu po strmih stopnicah. Njena največja želja je, da bi imela zanj prilagojeno mizo in stol, rada pa bi ga peljala tudi na morje, kjer ni bil še nikoli. A s svojo plačo in invalidnino sebe in otroka komaj preživlja.
)
Irmi življenje ni prizanašalo. Pred tremi leti je zbežala od partnerja, očeta otrok in tako psihičnemu in fizičnemu maltretiranju naredila konec. Življenje nisem imela lepo z njim. Pač je kar kmalu pokazal, kakšen je in potem je začel še piti in nam začel groziti, da me bo ubil in otroke in razbijal je.
Ker Klemnovo stanje zahteva stalno in popolno oskrbo, je čez teden v zavodu na Dobri. Irma tako lahko hodi v službo. Čez vikend ga pripelje domov. Odvisen je ves čas od nekoga. Če ga pustiš ni iz njega nič. Če bi ga dlje pustil, bi lahko umrl, ker je res odvisen od mene. Ponoči ne spim, ker moram čuvati, če dobi napad, da skočiš in mu pomagaš, če je treba pomagati. Noči so strašno hude, ker se zgodi včasih tudi ob kakšnih polnoči, enih, dveh zjutraj, je ta hud epi napad. Nazadnje je bil eno uro. Nobenega nimam, da bi mi ga čuval, da bi jaz rekla: Pridi, pa mi ga pol urce čuvaj, da grem v trgovino. Nobena ne upa. Samo zaradi epi napadov, ker ne vedo, kaj narediti. Irma je zaradi kronične bolezni zaposlena za polovični delovni čas. S svojo plačo ter invalidnino mora preživeti sebe in dva otroka. Tako da, saj pravim, da včasih mi je tudi zmanjkalo, da nisem imela za kruh. S tem denarjem, ki ga dobivam, vam povem, da to je res samo za preživetje. Da bi si še kaj drugega privoščila, si ne morem. Čeprav imamo željo- prva želja, kar je, je da dobimo stanovanje tako, kot bi bilo treba. Tako kot vidite, da se ne da niti ene omare postaviti. Na 36 kvadratnih metrih se drenjajo vsi trije. Klemen spi na kavču, mama na tla postavi blazino. Sanjam o malo višji postelji, ker bi ga tudi lažje previjala. To je kavč, pravzaprav, da se usedeš gor. In ko ga previjam, res križ trpi.
Glavni problem pa predstavlja dostopnost do stanovanja. Nahaja se ne podstrešju, v drugem nadstropju stanovanje hiše. Irma mora Klemna nositi na hrbtu po strmih in nevarnih stopnicah. Jaz sem bila vesela, da sem stanovanje dobila. Vedela sem, kam grem. Oni so mi rekli, da samo začasno. Ker imam takega otroka, mi bodo dali stanovanje nekje čisto v pritličju, da se bom lahko z vozičkom kar notri zapeljala. Sem mislila: Dobro, samo da imamo mi streho, da smo lahko nekje. Bomo potrpeli pol leta. Če sem ga prej toliko nosila, ga bom še zdaj. In to se zdaj že vleče 3 leta. Stanovanja še ni. Težko je verjeti, da občina ne more najti stanovanje v pritličju. V Vojniku pravijo da ni stanovanj, čeprav vem, da so stanovanja, ampak mogoče je upravičen kdo drug in ne jaz. Pa nima takega otroka.
)
Klemnova najljubša in skoraj edina igrača so makaroni.
)
Poleti pa čim več ven, pa v pesek in to je isto z makaroni, kakor s peskom. To sam presipava, meče, ima vse po glavi, ušesih, povsod, ampak to je njegova igra. Celo dere se, ko ga vzdignem gor in greva notri. Se noče na noge postaviti, ker on bi še bil v pesku. Pa je lahko 2 uri, pa bi bil še 4 ure. Včasih mi je celo zaspal notri. Ko sem ga hotela dvigniti, ne, je že prijel pesek, da bo šel z njim. To in voda. V vodi tudi krasno uživa. Ko ga dam kopati se, moram sedeti zraven njega v kopalnici. Na morju pa še ni bil. Veseli se, ker so ji v zavodu na Dobrni obljubili, da bo šel naslednje leto na morje. Za marsikaj je prikrajšan, ampak jaz mu ne morem nuditi. Ne gre. Rada bi mu tudi včasih kakšno igračo kupila, ker vidim na Dobrni, da se zna igrati. Sem že naročila mizico za njega posebej, ampak sem odklonila, ker sem videla, da pride predrago. To so take mizice, ki je izdolbena, da ga lahko notri posadiš in ima on roke gor in se potem lahko s čim igra. Koliko pa stane taka miza?
Mislim, da bo kar kakšnih 50 ali 60. 000. To je čisto posebej narejena miza. In potem je treba še stol zraven.
Stol je pa tak, da lahko pokriješ, ker spodaj je kahlica. Tista kahlica se pokrije ali jo pa daš ven. Pa je potem kot stol, pa ne rabiš 2 stola zraven mize. Tisto potem lahko uporabiš pač zraven tiste mize. To sem na Dobrni videla in mi je zelo všeč in vidim, da ga lahko tam tudi zaposliš, da ni kar na tleh.
)
Če drugega ne, vsaj ljubezen mu lahko dam.
In čeprav ima ljubezni na pretek, ji ta žal ne omogoča preživetja. Z njo ne more do stanovanja in ne do mize za Klemna.
)
Koliko potrpljenja in ljubezni je potrebno pri vzgoji takih otrok, vedo samo tisti, ki se vsak dan srečujejo z ljudmi s posebnimi potrebami. Želje družine Kuzman iz Frankolovega so kljub temu skromne in upam, da jih bomo z vašo pomočjo uresničili.
Od tega trenutka dalje je odprta naša humanitarna linija. Telefonska številka je 090 93 30 93 begin_of_the_skype_highlighting 090 93 30 93 end_of_the_skype_highlighting, en klic pa vas bo stal 1 evro in 25 centov.
)
Ljubljana bo dobila geto! Pred dnevi sta minister za okolje in ljubljanski župan podpisala sporazum o oblikovanju naselja za posebne skupnosti, ki jim bodo na obrobju ljubljanskega Barja, tako rekoč ob smetišču, uredili dostojna domovanja z vso potrebno infrastrukturo. Kje natančno naj bi to bilo, bo jasno jeseni, ko bodo javno razgrnjeni novi prostorski akti mesta.
Vsekakor pa okoli Ceste v Gorice. Tamkajšnji prebivalci, ki že sami skoraj 30 let živijo v nekakšnem getu brez ustrezne infrastrukture, Strojanom in posebnim skupnostim, kdorkoli že to so, v svoji bližini ne nasprotujejo. Se pa sprašujejo, ali ne bi integracija takih ljudi v getu, ki naj bi zrasel celo na vodovarstvenem območju Barja, še poglobila diskriminatorni odnos okolice do tega dela Ljubljane.
)
Soseska, ki jo bodo zgradili v bližini ljubljanske deponije, kje natančno, še ni znano, neuradno pa bo to na Cesti v Gorice, je namenjena prebivalcem Koželjeve in Tomačevske ulice v Ljubljani. To omogoča da tudi ob tem, da ima svoje bivalne prostore, tudi opravlja svojo dejavnost, ki ni moteča za ostale krajane in da imajo v bližini prostor, kjer lahko to odlagajo. Prva je na vrsti Koželjeva ulica, potem bomo pa poiskali tudi take skupine ljudi, ki imajo tudi svojo dejavnost na nekih posebnih področjih, ki so sedaj moteči. Nekateri imajo zdaj stanovanjsko pravico v barakarskem naselju ob Žalah, ki ga bodo zaradi nove ceste in širite pokopališča v nekaj letih zrušili. Ti bodo dobili nov dom, ostali, koliko natančno jih tam živi, ni znano, pa bodo morali drugam. Kam, ta hip verjetno nihče ne ve. Da se bo moralo barakarsko naselje umakniti razvoju mesta je znano sicer že leta.
Razglasitev tamkajšnjih prebivalcev za posebno skupino ljudi, ki da so pobiralci odpadkov in torej sodijo od mestno smetišče, pa je milo rečeno, sporna. Jaz ne vem, kdo si je izmislil ta termin posebne skupine ljudi. Tisti, ki si ga je izmislil, ali ni čisto nič razmišljal ali je pa seveda premalo predvidel dogajanje. Normalno je, da če ti neko skupino poimenuješ za posebno skupino, da potem seveda ta skupina pridobi tudi posebno pozornost in to se zdaj dogaja. Okoljsko ministrstvo se je tokrat vnaprej zavezalo, da bo sofinanciralo komunalno opremljenost stavbnih zemljišč, kar je zanimivo, saj je običajno, da se občine za tovrstna sredstva potegujejo preko javnih razpisov. Take zaveze smo podpisovali tudi z drugimi občinami, tudi nekaterimi mestnimi občinami, ampak kot veste, vsi postopki bodo pa potekali v okviru zakonodaje, ki pokriva proračunsko financiranje. Seveda je potem javni razpis in da se mestna občina prijavi. Sporazum v naseljih za posebne skupine ljudi predpostavlja, da imajo ljudje s Koželjeve ulice skupne posebnosti in da je zato najbolje, da živijo skupaj, kar je izrazito rasistično, ugotavlja dekanija fakultete za socialno delo. Če začnemo ljudi s posebnimi potrebami, od starih, do otrok, mladih in tako naprej uvrščati in sortirati in kategorizirati v posebne skupine ljudi, potem nihče več ne ostane, tako da jaz mislim, da moramo zavrniti kategorijo posebne skupine ljudi zato, ker imamo vsi ljudje posebne potrebe. Mestna uprava MOL je sestavila sporazum, podpisan je pa Zoran Jankovič in to zadostuje.
)
Lahko sva bolj natančna, kateri oddelek?
Zoran Jankovič.
Dobro. Stroka potem Zoranu Jankoviču, se opravičujem, očita nesposobnost, nepoznavanje osnovnih pojmov, pravijo v današnjem času ljudi deliti na posebne skupine ni umestno, da pomeni stigmatizacijo. Se opravičujem, še vas bom vprašal. Ta stroka, ki to pravi, naj kar napiše to pripombo, pa bom tudi odgovoril pisno. To je nadaljevanje komunistične ali pa socialistične tradicije, kjer so vse ljudi, ki so bili označeni kot bodisi delovno nesposobni, ali pa, ki si niso mogli najti zaposlitve v bistvu umaknili, getoizirali v različne zavode, domove, azile in tako dalje, katerih posledice čutimo še danes. Mi ne zbiramo posebne, ali pa družine po Ljubljani in jih damo v nek kraj, ki bo neka posebna skupina. Mi eno lokacijo, ki je že obstoječa, ki ima toliko in toliko družin omogočamo, da se del teh ljudi seli na novo lokacijo, kjer bodo imeli boljše bivalne pogoje.
Prebivalci Koželjeve ulice se zavedajo, da bodo morali svoje skromne domove zapustiti in se tega tudi veselijo. Želijo pa si, da nebi spet končali vsi skupaj v getu. Razdelili, recimo ena skupina naj gre, predpostavka, v Moste, ena naj gre na Vič, ena naj gre na Rudnik, tako da nas malo razdelijo. Drugo kar so rekli, da je to romsko naselje, to pa ni tako, ker tu živijo Hrvati, živijo Srbi, Bosanci, Muslimani in Romi.
Nam je všeč tukaj. Mi smo tukaj odrasli. Všeč pa nam ni to, da nas zdaj kar nekaj selijo brezveze, ker bo isto naselje kot tule. Tukaj živimo. Ali pa naj nas razdelijo. Spet bo isto naselje. Še hujše. Ta Jankovič misli, da je ne vem kaj. Živimo v kraju in časih, ko je denar sveta vladar. Tisti, ki ima denar si kupi parcelo v rožni dolini. Tisti, ki pričakuje za ureditev svojih problemov pomoč države ali mesta, mora seveda pristajati tudi na kakšen kompromis, ki mu je nekoliko manj po duši. Novo naselje naj bi zraslo ob Cesti v Gorice. Tamkajšnji stanovalci novim sosedom ne nasprotujejo, a ker že nekaj desetletji tudi sami živijo na robu mesta brez ustrezne infrastrukture, čeravno ima večina tamkajšnjih hiš povsem ustrezno urejeno dokumentacijo, ostale pa so še v postopku legalizacije, se bojijo, da bodo novi stanovalci še poglobili negativen odnos okolice do te mestne četrti. Ignorance mesta in države pa imajo dovolj. Recimo kakor je zdaj azilantski dom, nasproti naj bi bili aresti, tu smo sami iz drugih krajev bivše Jugoslavije in sedaj še te, ki nimajo nikjer biti. Ker se bodo podirali in se bodo vsi tukaj naselili in to bo, jaz ne vem kako bi rekel, narod brez vrednosti. Nobeden od nas ni šel na občino pa kakšno socialo zahteval. To kar naredim, naredim za sebe in za svoje. Plačamo vse to, kar občina od nas zahteva. In še vedno se sredi Ljubljane vozijo po makedamu in imajo že danes cel kup svojih težav. Ker v tem delu mesta, kot pravijo ni nikakršnega nadzora, se sem zgrinjajo številni odpadki. In kljub neposredni bližini deponije na vodovarstvenem območju nastajajo črna odlagališča in rastejo nove črne gradnje. Vanje se naseljujejo ljudje, ki povzročajo težave, a policija z njimi ne želi imeti opravka. Sami o tem pred kamero ne želijo govoriti. Bojijo se zase in za svoje otroke. Opozarjajo pa denimo na posameznika iz svojega naselja, ki je na vodovarstvenem območju zgradil industrijski objekt brez vsakršnih dovoljenj. Navozil je kosovne odpadke, jih prekril s prodom in tukaj so zrasle barake. Poklicali so inšpekcijske službe, a te tudi tokrat tu niso ukrepale. Naj javnost odloči, ali je mogoče nekoga na tak način integrirati, socializirati, da se ga da nekam ob deponijo, nekam kjer so sami južnjaki, ali kako bi temu rekla, pač da se bodo otroci med sabo integrirali na tak način, oziroma kakšno šolo bodo otroci obiskovali, ali bodo naredili posebno šolo zanje, ali bodo dali vse na Vič ali kako. Ne bomo mi tukaj več nič rekli. Tukaj mislim, da bi moral že nekdo drug nekaj povedat. Denimo stroka. Ta opozarja na, tudi Ljubljani znane negativne posledice getoizacije in zato predlaga decentralizacijo tovrstnih naselji kot jo poznajo denimo Skandinavci. Ljudi so naseljevali v socialna stanovanja po vsem mestu, tako da nikjer ni postal geto. Naseljevali so jih recimo v bližini fakultet, študentskih domov in tako dalje, ravno zato, da je prišlo do multikulturnega mešanja različnih vplivov in tako dalje.
Za zdaj se zdi mestna uprava vse preveč samozadostna. Ob načrtovanju zaprte skupnosti na robu mesta, zaenkrat namreč niso predvideli vključevanja tamkajšnjih otrok v šolske okoliše, izdelali niso niti varnostne ocene in tako dalje.
Če bo to potrebno bomo naročili, ampak jaz mislim, da glede tega imamo zadosti znanja, da bi to delali posebej ni potrebno. Ta gonja, ki poteka zdaj že nekaj let proti Romom jo nikakor ne bomo rešili s tem, da bomo ljudi na novo sortirali ali pa prestavljali. Prostorski akti bodo javnosti predstavljeni jeseni. Bodo v javni razpravi in vsi ti strokovnjaki, ki jih vi omenjate bodo imeli veliko priliko in bodo dobrodošli, da se bodo javljali v to. Ljubljanski župan pričakuje veliko pripomb in le upamo lahko, da jih bo takrat tudi upošteval, ker ljudje niso trgovina, mestna uprava pa ne vsevedna.
Dober večer in dobrodošli v Tedniku. Morda pa bodo nocojšnje zgodbe po vročem dnevu dobra osvežitev, zato kar preletimo, kaj vas čaka tokrat. Najprej bomo predstavili novo družino v stiski in zbirali pomoč za mati samohranilko z dvema otrokoma. Šli smo po sledi namere ljubljanskega župana, ki naj bi sredi Barja kot v geto naselil posebne skupnosti od Romov do črnograditeljev... In njegove odločitve, da pravne posle mesta in javnih podjetij ter zavodov opravljajo samo 3 izbrani odvetniki in 3 notarji. Je to korupcija? Ob koncu pa še o hrvaški dvoličnosti, ko gre za rušenje tudi slovenskih počitniških hiš na Hrvaškem.
Zgodba družine Kuzman je pretresljiva in ob njej se lahko vprašamo, kje je posluh odgovornih za stisko ljudi. Mama Irma je samohranilka z dvema otrokoma. Mlajši, star 18 let, pred kamero ni želel, starejši, 21- letni Klemen, pa je otrok s posebnimi potrebami. Živijo v socialnem stanovanju v drugem nadstropju in Irma, tudi sama invalidka, mora Klemna nositi na hrbtu po strmih stopnicah. Njena največja želja je, da bi imela zanj prilagojeno mizo in stol, rada pa bi ga peljala tudi na morje, kjer ni bil še nikoli. A s svojo plačo in invalidnino sebe in otroka komaj preživlja.
Irmi življenje ni prizanašalo. Pred tremi leti je zbežala od partnerja, očeta otrok in tako psihičnemu in fizičnemu maltretiranju naredila konec. Življenje nisem imela lepo z njim. Pač je kar kmalu pokazal, kakšen je in potem je začel še piti in nam začel groziti, da me bo ubil in otroke in razbijal je.
Ker Klemnovo stanje zahteva stalno in popolno oskrbo, je čez teden v zavodu na Dobri. Irma tako lahko hodi v službo. Čez vikend ga pripelje domov. Odvisen je ves čas od nekoga. Če ga pustiš ni iz njega nič. Če bi ga dlje pustil, bi lahko umrl, ker je res odvisen od mene. Ponoči ne spim, ker moram čuvati, če dobi napad, da skočiš in mu pomagaš, če je treba pomagati. Noči so strašno hude, ker se zgodi včasih tudi ob kakšnih polnoči, enih, dveh zjutraj, je ta hud epi napad. Nazadnje je bil eno uro. Nobenega nimam, da bi mi ga čuval, da bi jaz rekla: Pridi, pa mi ga pol urce čuvaj, da grem v trgovino. Nobena ne upa. Samo zaradi epi napadov, ker ne vedo, kaj narediti. Irma je zaradi kronične bolezni zaposlena za polovični delovni čas. S svojo plačo ter invalidnino mora preživeti sebe in dva otroka. Tako da, saj pravim, da včasih mi je tudi zmanjkalo, da nisem imela za kruh. S tem denarjem, ki ga dobivam, vam povem, da to je res samo za preživetje. Da bi si še kaj drugega privoščila, si ne morem. Čeprav imamo željo- prva želja, kar je, je da dobimo stanovanje tako, kot bi bilo treba. Tako kot vidite, da se ne da niti ene omare postaviti. Na 36 kvadratnih metrih se drenjajo vsi trije. Klemen spi na kavču, mama na tla postavi blazino. Sanjam o malo višji postelji, ker bi ga tudi lažje previjala. To je kavč, pravzaprav, da se usedeš gor. In ko ga previjam, res križ trpi.
Glavni problem pa predstavlja dostopnost do stanovanja. Nahaja se ne podstrešju, v drugem nadstropju stanovanje hiše. Irma mora Klemna nositi na hrbtu po strmih in nevarnih stopnicah. Jaz sem bila vesela, da sem stanovanje dobila. Vedela sem, kam grem. Oni so mi rekli, da samo začasno. Ker imam takega otroka, mi bodo dali stanovanje nekje čisto v pritličju, da se bom lahko z vozičkom kar notri zapeljala. Sem mislila: Dobro, samo da imamo mi streho, da smo lahko nekje. Bomo potrpeli pol leta. Če sem ga prej toliko nosila, ga bom še zdaj. In to se zdaj že vleče 3 leta. Stanovanja še ni. Težko je verjeti, da občina ne more najti stanovanje v pritličju. V Vojniku pravijo da ni stanovanj, čeprav vem, da so stanovanja, ampak mogoče je upravičen kdo drug in ne jaz. Pa nima takega otroka.
Klemnova najljubša in skoraj edina igrača so makaroni.
Poleti pa čim več ven, pa v pesek in to je isto z makaroni, kakor s peskom. To sam presipava, meče, ima vse po glavi, ušesih, povsod, ampak to je njegova igra. Celo dere se, ko ga vzdignem gor in greva notri. Se noče na noge postaviti, ker on bi še bil v pesku. Pa je lahko 2 uri, pa bi bil še 4 ure. Včasih mi je celo zaspal notri. Ko sem ga hotela dvigniti, ne, je že prijel pesek, da bo šel z njim. To in voda. V vodi tudi krasno uživa. Ko ga dam kopati se, moram sedeti zraven njega v kopalnici. Na morju pa še ni bil. Veseli se, ker so ji v zavodu na Dobrni obljubili, da bo šel naslednje leto na morje. Za marsikaj je prikrajšan, ampak jaz mu ne morem nuditi. Ne gre. Rada bi mu tudi včasih kakšno igračo kupila, ker vidim na Dobrni, da se zna igrati. Sem že naročila mizico za njega posebej, ampak sem odklonila, ker sem videla, da pride predrago. To so take mizice, ki je izdolbena, da ga lahko notri posadiš in ima on roke gor in se potem lahko s čim igra. Koliko pa stane taka miza?
Mislim, da bo kar kakšnih 50 ali 60. 000. To je čisto posebej narejena miza. In potem je treba še stol zraven.
Stol je pa tak, da lahko pokriješ, ker spodaj je kahlica. Tista kahlica se pokrije ali jo pa daš ven. Pa je potem kot stol, pa ne rabiš 2 stola zraven mize. Tisto potem lahko uporabiš pač zraven tiste mize. To sem na Dobrni videla in mi je zelo všeč in vidim, da ga lahko tam tudi zaposliš, da ni kar na tleh.
Če drugega ne, vsaj ljubezen mu lahko dam.
In čeprav ima ljubezni na pretek, ji ta žal ne omogoča preživetja. Z njo ne more do stanovanja in ne do mize za Klemna.
Koliko potrpljenja in ljubezni je potrebno pri vzgoji takih otrok, vedo samo tisti, ki se vsak dan srečujejo z ljudmi s posebnimi potrebami. Želje družine Kuzman iz Frankolovega so kljub temu skromne in upam, da jih bomo z vašo pomočjo uresničili.
Od tega trenutka dalje je odprta naša humanitarna linija. Telefonska številka je 090 93 30 93 begin_of_the_skype_highlighting end_of_the_skype_highlighting, en klic pa vas
Ljubljana bo dobila geto! Pred dnevi sta minister za okolje in ljubljanski župan podpisala sporazum o oblikovanju naselja za posebne skupnosti, ki jim bodo na obrobju ljubljanskega Barja, tako rekoč ob smetišču, uredili dostojna domovanja z vso potrebno infrastrukturo. Kje natančno naj bi to bilo, bo jasno jeseni, ko bodo javno razgrnjeni novi prostorski akti mesta.
Vsekakor pa okoli Ceste v Gorice. Tamkajšnji prebivalci, ki že sami skoraj 30 let živijo v nekakšnem getu brez ustrezne infrastrukture, Strojanom in posebnim skupnostim, kdorkoli že to so, v svoji bližini ne nasprotujejo. Se pa sprašujejo, ali ne bi integracija takih ljudi v getu, ki naj bi zrasel celo na vodovarstvenem območju Barja, še poglobila diskriminatorni odnos okolice do tega dela Ljubljane.
Soseska, ki jo bodo zgradili v bližini ljubljanske deponije, kje natančno, še ni znano, neuradno pa bo to na Cesti v Gorice, je namenjena prebivalcem Koželjeve in Tomačevske ulice v Ljubljani. To omogoča da tudi ob tem, da ima svoje bivalne prostore, tudi opravlja svojo dejavnost, ki ni moteča za ostale krajane in da imajo v bližini prostor, kjer lahko to odlagajo. Prva je na vrsti Koželjeva ulica, potem bomo pa poiskali tudi take skupine ljudi, ki imajo tudi svojo dejavnost na nekih posebnih področjih, ki so sedaj moteči. Nekateri imajo zdaj stanovanjsko pravico v barakarskem naselju ob Žalah, ki ga bodo zaradi nove ceste in širite pokopališča v nekaj letih zrušili. Ti bodo dobili nov dom, ostali, koliko natančno jih tam živi, ni znano, pa bodo morali drugam. Kam, ta hip verjetno nihče ne ve. Da se bo moralo barakarsko naselje umakniti razvoju mesta je znano sicer že leta.
Razglasitev tamkajšnjih prebivalcev za posebno skupino ljudi, ki da so pobiralci odpadkov in torej sodijo od mestno smetišče, pa je milo rečeno, sporna. Jaz ne vem, kdo si je izmislil ta termin posebne skupine ljudi. Tisti, ki si ga je izmislil, ali ni čisto nič razmišljal ali je pa seveda premalo predvidel dogajanje. Normalno je, da če ti neko skupino poimenuješ za posebno skupino, da potem seveda ta skupina pridobi tudi posebno pozornost in to se zdaj dogaja. Okoljsko ministrstvo se je tokrat vnaprej zavezalo, da bo sofinanciralo komunalno opremljenost stavbnih zemljišč, kar je zanimivo, saj je običajno, da se občine za tovrstna sredstva potegujejo preko javnih razpisov. Take zaveze smo podpisovali tudi z drugimi občinami, tudi nekaterimi mestnimi občinami, ampak kot veste, vsi postopki bodo pa potekali v okviru zakonodaje, ki pokriva proračunsko financiranje. Seveda je potem javni razpis in da se mestna občina prijavi. Sporazum v naseljih za posebne skupine ljudi predpostavlja, da imajo ljudje s Koželjeve ulice skupne posebnosti in da je zato najbolje, da živijo skupaj, kar je izrazito rasistično, ugotavlja dekanija fakultete za socialno delo. Če začnemo ljudi s posebnimi potrebami, od starih, do otrok, mladih in tako naprej uvrščati in sortirati in kategorizirati v posebne skupine ljudi, potem nihče več ne ostane, tako da jaz mislim, da moramo zavrniti kategorijo posebne skupine ljudi zato, ker imamo vsi ljudje posebne potrebe. Mestna uprava MOL je sestavila sporazum, podpisan je pa Zoran Jankovič in to zadostuje.
Lahko sva bolj natančna, kateri oddelek?
Zoran Jankovič.
Dobro. Stroka potem Zoranu Jankoviču, se opravičujem, očita nesposobnost, nepoznavanje osnovnih pojmov, pravijo v današnjem času ljudi deliti na posebne skupine ni umestno, da pomeni stigmatizacijo. Se opravičujem, še vas bom vprašal. Ta stroka, ki to pravi, naj kar napiše to pripombo, pa bom tudi odgovoril pisno. To je nadaljevanje komunistične ali pa socialistične tradicije, kjer so vse ljudi, ki so bili označeni kot bodisi delovno nesposobni, ali pa, ki si niso mogli najti zaposlitve v bistvu umaknili, getoizirali v različne zavode, domove, azile in tako dalje, katerih posledice čutimo še danes. Mi ne zbiramo posebne, ali pa družine po Ljubljani in jih damo v nek kraj, ki bo neka posebna skupina. Mi eno lokacijo, ki je že obstoječa, ki ima toliko in toliko družin omogočamo, da se del teh ljudi seli na novo lokacijo, kjer bodo imeli boljše bivalne pogoje.
Prebivalci Koželjeve ulice se zavedajo, da bodo morali svoje skromne domove zapustiti in se tega tudi veselijo. Želijo pa si, da nebi spet končali vsi skupaj v getu. Razdelili, recimo ena skupina naj gre, predpostavka, v Moste, ena naj gre na Vič, ena naj gre na Rudnik, tako da nas malo razdelijo. Drugo kar so rekli, da je to romsko naselje, to pa ni tako, ker tu živijo Hrvati, živijo Srbi, Bosanci, Muslimani in Romi.
Nam je všeč tukaj. Mi smo tukaj odrasli. Všeč pa nam ni to, da nas zdaj kar nekaj selijo brezveze, ker bo isto naselje kot tule. Tukaj živimo. Ali pa naj nas razdelijo. Spet bo isto naselje. Še hujše. Ta Jankovič misli, da je ne vem kaj. Živimo v kraju in časih, ko je denar sveta vladar. Tisti, ki ima denar si kupi parcelo v rožni dolini. Tisti, ki pričakuje za ureditev svojih problemov pomoč države ali mesta, mora seveda pristajati tudi na kakšen kompromis, ki mu je nekoliko manj po duši. Novo naselje naj bi zraslo ob Cesti v Gorice. Tamkajšnji stanovalci novim sosedom ne nasprotujejo, a ker že nekaj desetletji tudi sami živijo na robu mesta brez ustrezne infrastrukture, čeravno ima večina tamkajšnjih hiš povsem ustrezno urejeno dokumentacijo, ostale pa so še v postopku legalizacije, se bojijo, da bodo novi stanovalci še poglobili negativen odnos okolice do te mestne četrti. Ignorance mesta in države pa imajo dovolj. Recimo kakor je zdaj azilantski dom, nasproti naj bi bili aresti, tu smo sami iz drugih krajev bivše Jugoslavije in sedaj še te, ki nimajo nikjer biti. Ker se bodo podirali in se bodo vsi tukaj naselili in to bo, jaz ne vem kako bi rekel, narod brez vrednosti. Nobeden od nas ni šel na občino pa kakšno socialo zahteval. To kar naredim, naredim za sebe in za svoje. Plačamo vse to, kar občina od nas zahteva. In še vedno se sredi Ljubljane vozijo po makedamu in imajo že danes cel kup svojih težav. Ker v tem delu mesta, kot pravijo ni nikakršnega nadzora, se sem zgrinjajo številni odpadki. In kljub neposredni bližini deponije na vodovarstvenem območju nastajajo črna odlagališča in rastejo nove črne gradnje. Vanje se naseljujejo ljudje, ki povzročajo težave, a policija z njimi ne želi imeti opravka. Sami o tem pred kamero ne želijo govoriti. Bojijo se zase in za svoje otroke. Opozarjajo pa denimo na posameznika iz svojega naselja, ki je na vodovarstvenem območju zgradil industrijski objekt brez vsakršnih dovoljenj. Navozil je kosovne odpadke, jih prekril s prodom in tukaj so zrasle barake. Poklicali so inšpekcijske službe, a te tudi tokrat tu niso ukrepale. Naj javnost odloči, ali je mogoče nekoga na tak način integrirati, socializirati, da se ga da nekam ob deponijo, nekam kjer so sami južnjaki, ali kako bi temu rekla, pač da se bodo otroci med sabo integrirali na tak način, oziroma kakšno šolo bodo otroci obiskovali, ali bodo naredili posebno šolo zanje, ali bodo dali vse na Vič ali kako. Ne bomo mi tukaj več nič rekli. Tukaj mislim, da bi moral že nekdo drug nekaj povedat. Denimo stroka. Ta opozarja na, tudi Ljubljani znane negativne posledice getoizacije in zato predlaga decentralizacijo tovrstnih naselji kot jo poznajo denimo Skandinavci. Ljudi so naseljevali v socialna stanovanja po vsem mestu, tako da nikjer ni postal geto. Naseljevali so jih recimo v bližini fakultet, študentskih domov in tako dalje, ravno zato, da je prišlo do multikulturnega mešanja različnih vplivov in tako dalje.
Za zdaj se zdi mestna uprava vse preveč samozadostna. Ob načrtovanju zaprte skupnosti na robu mesta, zaenkrat namreč niso predvideli vključevanja tamkajšnjih otrok v šolske okoliše, izdelali niso niti varnostne ocene in tako dalje.
Če bo to potrebno bomo naročili, ampak jaz mislim, da glede tega imamo zadosti znanja, da bi to delali posebej ni potrebno. Ta gonja, ki poteka zdaj že nekaj let proti Romom jo nikakor ne bomo rešili s tem, da bomo ljudi na novo sortirali ali pa prestavljali. Prostorski akti bodo javnosti predstavljeni jeseni. Bodo v javni razpravi in vsi ti strokovnjaki, ki jih vi omenjate bodo imeli veliko priliko in bodo dobrodošli, da se bodo javljali v to. Ljubljanski župan pričakuje veliko pripomb in le upamo lahko, da jih bo takrat tudi upošteval, ker ljudje niso trgovina, mestna uprava pa ne vsevedna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar