1. mesto
literarnega natečaja "Brez meja"
09. 05. 2013
Sem 27 letni
izredni študent Gospodarske in tehniške logistike. Ob tem sem tudi redno
zaposlen. Prihajam iz Zasavske regije, mesto Hrastnik. Regija je
neperspektivna, temačna in za mlade ljudi zelo omejena. Kriza vpliva tudi na
ljudi, ki tukaj živijo. To okolje direktno vpliva na moj stil pisanja.
Aktualno spremljam slovensko hip-hop sceno in umetnike, ki jo ustvarjajo. Nekateri izstopajo in so zelo dobri. Osebno spremljam tiste, ki dajejo poudarek širši problematiki v naši družbi. Rad se poglabljam v njihove tekste in jih podrobno raziskujem. Njihova dela so bila v začetku povod za moja.
Pisanje zame predstavlja umetniško svobodo. Izražanje mnenj, opazovanje aktualnih dogodkov, želja ter osebnega razmišljanja in pogleda na življenje. Pišem večinoma o socialni tematiki, problemih mladine, navadnega človeka. O stvareh, ki so skrite okoli nas, a vendar vplivajo na naša življenja. Pisanje praviloma izhaja iz osebnih doživetij, občutkov, preteklih dogodkov. Vsaka napisana beseda, ki vsebuje pisateljeva/pesnikova osebna občutenja, so po mojem mnenju bolj pristna. Pisanje predstavlja kritiko današnje družbe skozi oči pesnika, ki ga je ta družba ustvarila.
Rad bi pohvalil društvo Anglunipe, njihov kolektiv ter uspešno angažiranost na področju dela z mladimi ljudmi. Srečanje je bilo zanimivo, lepo organizirano in zelo profesionalno izpeljano. Ob tem pozivam v prihodnje še k večji udeležbi mladih pesnikov in skritih talentov na omenjenem natečaju. Takih srečanj primanjkuje v našem okolju. Takšna druženja namreč prispevajo k izmenjavi mnenj, pogledov ter možnost za ustvarjanje novih projektov, pozitivne prihodnosti za vse mlade.
Tekst pripravil: Marko Nežič
Foto: Kevin Tahirović
09. 05. 2013
Goran Smiljanić je z družbeno
angažiranimi pesmimi z močno sporočilnostjo, ki refleksivno in precizno obravnavajo
sodobne družbene probleme, t. j. diskriminacija, kršenje človekovih pravic,
korupcija, socialna stiska, izbris ipd., po enotnem mnenju komisije zmagovalec
natečaja »Brez meja«.
Na natečaj je prijavil 3
pesmi s skupnim naslovom Tri razmišljanja. Po sporočilnosti so vse pesmi enako
močne, direktne in družbeno kritične. Pesmi bodo objavljene v romskem časopisu Romano lil;
zmagovalno pesem in kratko predstavitev avtorja pa objavljamo že sedaj.
Kdo je Goran
Smiljanić, kaj je povedal o sebi, o svoji poeziji in tudi o natečaju
Sem 27 letni
izredni študent Gospodarske in tehniške logistike. Ob tem sem tudi redno
zaposlen. Prihajam iz Zasavske regije, mesto Hrastnik. Regija je
neperspektivna, temačna in za mlade ljudi zelo omejena. Kriza vpliva tudi na
ljudi, ki tukaj živijo. To okolje direktno vpliva na moj stil pisanja.Aktualno spremljam slovensko hip-hop sceno in umetnike, ki jo ustvarjajo. Nekateri izstopajo in so zelo dobri. Osebno spremljam tiste, ki dajejo poudarek širši problematiki v naši družbi. Rad se poglabljam v njihove tekste in jih podrobno raziskujem. Njihova dela so bila v začetku povod za moja.
Pisanje zame predstavlja umetniško svobodo. Izražanje mnenj, opazovanje aktualnih dogodkov, želja ter osebnega razmišljanja in pogleda na življenje. Pišem večinoma o socialni tematiki, problemih mladine, navadnega človeka. O stvareh, ki so skrite okoli nas, a vendar vplivajo na naša življenja. Pisanje praviloma izhaja iz osebnih doživetij, občutkov, preteklih dogodkov. Vsaka napisana beseda, ki vsebuje pisateljeva/pesnikova osebna občutenja, so po mojem mnenju bolj pristna. Pisanje predstavlja kritiko današnje družbe skozi oči pesnika, ki ga je ta družba ustvarila.
Rad bi pohvalil društvo Anglunipe, njihov kolektiv ter uspešno angažiranost na področju dela z mladimi ljudmi. Srečanje je bilo zanimivo, lepo organizirano in zelo profesionalno izpeljano. Ob tem pozivam v prihodnje še k večji udeležbi mladih pesnikov in skritih talentov na omenjenem natečaju. Takih srečanj primanjkuje v našem okolju. Takšna druženja namreč prispevajo k izmenjavi mnenj, pogledov ter možnost za ustvarjanje novih projektov, pozitivne prihodnosti za vse mlade.
ROMI
Zato ker nisem kot vi, me ne podpirate
Ker ne govorim kot vi, me gladko zatirate
Sem drugačnega izgleda kot vi, zato me ne gledate
Zavračate pogovore z mano in hitro temo menjate
Ponujam vam roko, a vi jo s težavo stisnete
Na ulici ko se srečamo, se nas vedno izogibate
Ne nudite nam služb, naše prošnje gladko zavračate
Tudi mi imamo položnice, vi imate vsaj možnost, da jih
plačate
Zavijate z očmi, ko vas nagovorimo
Mi za vas smo stena, zato hodite mimo
Ne spadamo v vaše mesto, zato nas stran podite
Ste brez služb in perspektive, zato počasi zgnite
Naša kultura in običaji niso bili nikoli spoštovani
Želite nas asimilirati, ne želite pristno živeti z nami
V šoli sedimo v posebnih klopeh, naši otroci se ne igrajo
z vami
Kako naj vam vračamo prijaznost, če ste grobi z nami
Zavračate naše pozive, naš glas do vas ne seže
Ne ponujate nam ničesar, še socialna se nas odveže
Naše družine nimajo pitne vode, naša naselja so brez
komunale
Naše hiše zaradi vas, so na obrobju mesta stale
In vi se čudite od kod jeza in občutek da smo manj vredni
Še v trgovini ko stojimo, na nas padajo jezni pogledi
Nočete nas razumeti zato želim da slišite kaj jaz občutim
Zavračate me tudi takrat, ko vam jaz roko nudim
Rasizem je skrajna oblika nacionalizma
Nismo daleč prišli, naša družba je še vedno ista
Vi držite vse niti, a padli ste na testu dobrote
To kar vi mislite da veste o nas, so vaše zmote
