Darko Rudaš prihaja iz vrst romske skupnosti, z ženo in visoko izobraženima otrokoma živi v romskem naselju Pušča.
Darko Rudaš ( Foto: arhiv, Bogdan Miklič )
Javnosti je znan kot ambasador romske politike, z njo se je začel ukvarjati leta 1976. Je predsednik Foruma romskih svetnikov Slovenije, 12 let je tudi občinski romski svetnik. Lani je na pobudo tamkajšnjih osnovnih šol in vrtcev prejel plaketo občine Murska Sobota za uspešno reševanje romske problematike.
Ali v naši državi vladajo negativni predsodki večine o manjšini, ki odločajo o odobravanju in sprejemanju romskega posameznika?
V naši državi je nestrpnost težava, o tem ni dvoma − poglejte samo, kaj se dogaja ob javni razpravi glede pravic istospolno usmerjenih, pojavljajo se večji napadi na njihove predstavnike in celo na sodnico, ki je v teh primerih razsojala. Romi vse to spremljamo in smo zaskrbljeni, kajti vse to kaže, da je drugačnost v naši družbi moteča.
Haris Tahirović, Darko Rudaš, Jožek Horvat Muc ( Foto: arhiv, Bogdan Mikič )
Kaj menite o sodelovanju med Romi v romski manjšini?
Romi smo dobro organizirani, saj nas povezuje veliko društev, organizacij ter drugih predstavnikov. Med drugim imamo na državni ravni tudi nekaj zvez ter Svet romske skupnosti RS, ki v odnosu z državo predstavlja romsko manjšino. Kljub dobri organiziranosti pa naša romska politika pogosto deluje izključevalno, za kar smo odgovorni vsi. V romski civilni družbi vre že nekaj časa in pojavilo se je več organizacij, ki so se izločile in osamosvojile od dosedanjih oblik povezovanja ter si želijo nove, aktivnejše, odgovornejše in strokovnejše organizacije. K neskladnosti znotraj romske skupnosti pripomore tudi zakon o romski skupnosti, ki določeno ozko skupino Romov favorizira, večji del pa jih izključuje tako finančno kot politično.
Kakšne pa so posledice takega stanja?
Posledično je romska skupnost obravnavana kot objekt, saj se država in tudi nevladne organizacije za izvajanje svojih dejavnosti, ko potrebujejo pomoč Romov, zaradi večjega vpliva pogovarjajo samo z enim partnerjem, to je sistemska napaka, saj v tem primeru sodelujejo samo z eno osebo, v javnosti pa govorijo, da so se pogovarjali z romsko skupnostjo, kar potem po eni strani ne odraža vse pestrosti, po drugi strani znotraj romske skupnosti sproža plaz nezadovoljstva in nezaupanja.
Kaj so največje težave, s katerimi se srečujejo slovenski Romi?
Seznam je dolg, najbolj pa bi opozoril na položaj romskih učencev − ti otroci so namreč naša, ne samo romska prihodnost, in če nam bo spodletelo pri njihovem izobraževanju, bo stanje čez 20 let enako. Poudarek bi morali dati predšolski vzgoji, da bi vsi romski otroci spoznali izobraževalni sistem, svoje vrstnike, osnove jezika in pomen izobraževanja. Z uspešno osnovno šolo in seveda nadaljevanjem šolanja bi lahko vsi skupaj zagotovili, da Romi ne bomo več pretežno brezposelni oziroma nepismeni, da se bo krog nestrpnosti končal in da bo čez 20 let naša mladina gibalo slovenske družbe. Ne zgolj glasbeniki, temveč učitelji, poslovneži, obrtniki in drugo. Težave so tudi pri urejanju naselij, socialnem položaju in drugod, a prav izobraževanje je tisto, ki je daleč najpomembnejše, res pa ga ni mogoče reševati posebej, ampak skupaj z drugimi izzivi. Otrok, ki doma nima elektrike in vode, je skorajda obsojen na neuspeh, za katerega ni sam kriv.
Romom na eni strani očitajo, da svojih šoloobveznih otrok ne dajejo v šolo.
Dokler se ne bo delalo z romskimi starši, vsak dan, intenzivno, bodo v šoli težave. In ker so težave, romski otroci zaradi različnih vzrokov večinoma ne končajo osnovne šole in so v življenju dobesedno izgubljeni. Poglejte primer OŠ Bršljin, ki je v središču pozornosti: v šolskem letu 2007/08 kar 14 od 25 romskih prvošolčkov zaradi različnih razlogov ni napredovalo v 2. razred, po mojih podatkih pa sta 9. razred obiskovala samo dva romska učenca. Za to ne smemo kriviti Romov ali samo Romov, to je poraz države, šolstva in človečnosti.
Rome na Dolenjskem pogosto označujejo kot tiste z manj urejenimi življenskimi pogoji, slabšo izobrazbo in socialnim standardom, medtem ko so prekmurski Romi velikokrat predstavljeni kot vzor preostalim …
Večinoma je res tako, a tudi v Pomurju ter Prekmurju položaj ni idealen, četudi je večinoma res boljši. Mislim, da imamo večno polarizacijo med Prekmurjem in Dolenjsko. Ko zdaj analiziramo stanje, lahko vidimo tudi kar lepe primere napredka, prizadevanja predvsem za ureditev romskih naselij, tudi na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju. Na drugi strani pa jih imamo tudi v Prekmurju kar nekaj, ki po svojem standardu še odstopajo od želenega. Tisto, kar je boljše, je komunikacija, dialog dobrih odnosov in medsebojnega spoštovanja. Priznam tudi, da prav vseh romskih naselij ne poznam, a da je položaj najbolj pereč prav na Dolenjskem. Odgovor ni preprost, vendar mislim, da lahko, če gledamo samo življenjske pogoje, le na Dolenjskem najdemo ljudi, ki živijo v barakah brez temeljev, brez sten, z luknjami med deskami.
Z Jožekom Horvatom Mucem, predsednikom Zveze Romov Slovenije, se velikokrat pogovarjate konfliktno, zakaj?
Gospod Muc je uspešen Rom, veliko je dosegel kot predsednik zveze Romov in kot nekdanji in prvi predsednik Sveta romske skupnosti RS. Spoštujem ga, a politično se najini poti razhajata. To ni nič takega, poglejte samo zamere med voditelji parlamentarnih strank. Romska politika je enako zapletena, če ne še bolj. Kljub nestrinjanju sva pogosto sodelovala pri konkretnih zadevah, četudi pri drugih ne moreva oziroma sam menim, da je marsikaj spornega − a pustimo drugim organom, da pretehtajo.
Kako naj vas kličemo, Rom ali cigan?
Rom!
Ni komentarjev:
Objavite komentar